Prav si imel… Čuti se vlaga v zraku, deževalo bo… Znajdeva se v temni ulici, sama. Začne deževati. Paše… čutiti kaplje na čelu, nosu, ramenih…

Beživa po ulici in nikjer nikogar. Klopca sredi ničesar, ob njej pa drevo. Poiščeva si zasilno zatočišče pod krošnjo in se smejiva norosti. Primem te za roko in poljubljava se. Poljubljava in stiskava telesi v ritmu nežnega valovanja. Moje roke pričnejo plesati po tvojem golem hrbtu in z nekaj nerodnosti ti uspem odpreti zgornji del kopalk. Zgražaš se, a vseeno se ne nehava poljubljati. Prav nič nerodno me podrgneš po nabreklih hlačah in rečeš, da ne tukaj. Ker ne jaz, ne ti, ne prenehava z poljubljanjem in stikanjem, moje blazinice prstov neumorno raziskujemo tvojo belo obleko. Primem te za prsi, ki silijo ven izpod mokre obleke, jih pognetem in zaobkrožim z prstom okoli bradavičke. Izpustiš zvok ugodja in me pričneš božat po kratkih hlačah. Primem te za rit in jo počasi krožno masiram navzgor. Psečem tvoj neodločni »ne tukaj«. Pa vseeno, ne jaz, ne ti, ne želiva odnehat. Spremljam okolico z očesom, sama sva, in zato poljubi iz ustnic pridejo na tvoj vrat. Primeš me za lase in s tem vodiš moje poljube do roba obleke, kjer moram iztegniti jezik, da se dodatno dotaknem tvojih prsi. Prislonim te na drevo, ti dvignem tisto nogo, tako da zlezem kar se da k tebi. Iščem vrvico od kopalk in ti jo odvežem. Ne rečeš ne, sva tam in naju ni. Sva dva atoma, ki oddajata vesoljno energijo. Sežeš mi v kratke hlače in ga podrkaš. Držeč te za lase, ti potegnem glavo nežno nazaj, da se razkrije tvoj goli vrat in ga poljubljam, ližem mokre kapljice potu, ki se mešajo z dežjem. Naenkrat začutim, da ga imam zunaj in v tvoj roki. Hiter pogled na okolico in obrnem te z drevesu. Izbočiš ritko in privzdigneš nogo na klopco. Vem, da mežiš. Vem, da ti ni vseeno. Vem, da ne odobravaš tako porednih stvari. A vseeno tudi vem, da brez tega ne moreva, da sva zasvojena, da hočeva vse preizkusiti, da … se bo zgodilo. In se je. Nežno si si ga nastavila in z počasnimi gibi naslade si moje telo vzela vase. Držim te za lase in vlečem nase. Primes se za drevo in za trenutek se mi zazdi, da je okoli naju orkan. Svet se trese in midva z njim. Svet se trese in midva dva epicenter ne samo tega sveta ampak tudi potresa. Primem te za roki in sedem na mokro klopco. Dam si te na kolena. Si kot kasač, ki priganja konja skozi ciljno ravnino. Še malo do zmage, še malo. Veter, pomešan z dežjem, v malih ulicah ustvarja občutek bobnenja navijajoče množice iz tribun. Za trenutek obstaneš, me stisneš za roki na tvojem boku in zmaga, krčenje mišic v valovih, ki pošiljajo mravljince v možgane, nehoteno krčenje penisa, ki ga stiska vaginalna mišica, kot bi kričala še, še. Stresla si se in potegnil sem te dol. Nisem več mogel. Mojemu telesu je zmanjkalo sape in z tihimi vzkliki, ki so prihajali izza mojih stisnjenih zob, si vedela, da si me pokončala.