Jutro je posijalo preko zaves, poslušal je njeno dihanje, se grel v njeni toplini. Zakopal se je pod njeno tanko, napol prozorno črno kombinezo, ki je skrivala in poudarjala njeno telo. Lovil ga je spomin na sprehod po gozdu in bregu jezera, dolg, zanimiv odkrit pogovor, tisti prvi pogled, objem, stisk, trenutek, ko so se ustnice dotaknile. Romantično, nežno, polne iskanja,

odkrivanja novega občutka novih dotikov, prvega vznemirjenja. Ugotavljanja malenkostnih čudovitih podrobnosti pomladnih rozic, iskanja posebno sivih ali skrlatnih kamnov v vodi ob bregu, poslušanja gibanja njenega telesa, kako si je popravila lase, tistega zvoka njenega glasu, nizkega, a neverjetno privlačnega. Nato spontanega in nekako sramezljivega stiska rok. Občutka želje in topline in strasti in neznosti. Posebni trenutek, iskan toliko časa. Pogled, objem. Dotik njenega lica na svojem. Predanost, brez obetov, brez obljub, a sedaj polna. Ideja ljubezni, ustvarjanje in esenca obenem. Veter v njegovih laseh in igranje z njenim krilom... Kot bi narava hotela namigniti na kaj. Objem preko pasu. Izmikanje in igranje ob vednosti obljube. Polnost srca v teh trenutkih, uživanje v njej, v družbi, odkrivanje malenkosti. Nasmeha, včasih polnega in srečnega, drugič tihega in nežnega. Rahlih gubic v kotčku ust. Beline vratu in linije nog.

Nič ji ni mogel obljubiti. Ona tudi njemu ne... ostala sta brodolomca v raju, brez želje po rešitvi. Vesolje se vrti in otok bo kmalu spet celina, kjer ni nič več mogoče. Ampak ne danes. Danes je tišina in pesen, obljuba, ki se izpolni, nebo, modro nebo, ki lovi globino njenih tako modrih oči. Sladko pitje poljube in omama njene bližine. Romantično in nežno, divje in melanholično, pogovor ali tista polna tišina brezupne ljubezni, danes izpolnjene.

Svoji ženi, ker jo ljubim.